torek, 31. januar 2017

DRUGI OTROK..KAJ JE TOKRAT DRUGAČE?

Devet mesecev sem iz vseh strani poslušala kako bo drugič vse lažje, bolj sproščeno in da je pri drugem otroku vsaka stvar samoumevna. Pa je res tako?

Verjetno sem ena redkih, a pri meni to zagotovo ni držalo..ravno nasprotno.

Sedem let nazaj sem bila neizkušena 21.letnica, ki je še nedolgo nazaj sanjala o poletju v Londonu, prioriteta v življenju pa so bile zabave,prijatelji in prespane nedelje. No...potem se je rodila Kaja in v London sem letela s prstom po zemljevidu, v nedeljo pa sem sicer spala, a le do sedmih zjutraj.
Ker Kaja na svet ni prinesla nobenega priročnika, sem delala tako, kot sem mislila da je pač prav ali tako kot je moja mami rekla, da bi naj bilo prav..saj veste kako pravijo..Mama ima vedno prav :)

Tokrat so stvari zelo zelo drugačne.
Že sama nosečnost je bila veliko bolj naporna...ali pa sem samo jaz postala bolj zakomplicirana, razvajena in jamrasta. O tem bi imel Mitja veliko povedati, saj je verjetno komaj čakal, da mine devet mesecev :) Prebrala sem malo morje člankov o tem kaj je prav in kaj ne..stokrat preletela seznam stvari za novorojenčka, torbo za porodnišnico pa bi lahko imela pripravljeno že aprila. :)

Ja priznam..postala sem veliko bolj previdna..mogoče zato, ker je vpliv okolice toliko večji kot je bil pred sedmimi leti ali pa sem samo bolj odrasla in drugače razmišljam.

Prvi Tajin mesec je bil pri nas izredno zanimiv..analizirala sem skoraj vsak njen kakec, delala cele drame okrog njenega dvigovanja in obračanja glavice. Ko zajoka sem prva tam in jo želim čimprej umiriti. Veliko preveč časa namenjam temu, da jo zjutraj oblečem in uredim..no ne vedno...čez vikend je to Mitjevo opravilo, da jaz lahko malo dlje počivam..
Vsak dan nov outfit in skoraj vsak večer sveža pižamica.
Včeraj je nisem namazala z oljem? KATASTROFA..BOM JO DANES MALO BOLJ..
Postala pa sem tudi bolj stroga glede večerne rutine. Sedem je tista ura, ko se gremo v naši pripravljat za spanje. Saj ne rečem..se zgodi, da kdaj pa kdaj kaj pride vmes in nam ne uspe, ampak če je le mogoče se tega strogo držimo. Tako da punce ob osmih spita, midva pa na kavču v miru pogledama kak film..ha ha ha..To je seveda laž..ob polnoči se zbudima na kavču in se sprašujema kdaj za vraga nama je spet uspelo zaspati.

In še najbolj občutljiva tema s katero z mano tokrat ni dobro priti v dvoboj, je najino hranjenje.  JA DOJIM..ŠE VEDNO JA..IN GOSTE HRANE NE UVAJAMA VEČ, KER JE NI VREDU SPREJELA IN SMA SI VZELE PAVZO. Za marsikoga šokantna informacija, zato se o tem več ne spuščam v razgovore.

Za konec pa še meni najbolj hecna primerjava

KAJA - otrok zaspi v jajčki...pusti jo naj spi
TAJA - zaspala je v jajčki? Ok naj spi..ampak a je lahko tako dolgo v jajčki? Kaj pa, če ji grem vseeno slečem jakno?

Pa da nebo kdo mislil, da sem res tako zelo zakomplicirana..moj pogled na življenje je tokrat pač drugačen, spoznala sem tudi veliko drugih metod starševstva in z Mitjem se strinjava, da je tako pač za vse najboljše. Sem pa zato glede ostalih stvari toliko bolj neobremenjena.
Ali pa samo želim tokrat narediti boljše in za nazaj popraviti stvari, ki sem jih prvič zaradi svoje nevednosti počela narobe.

To pa ne pomeni, da imam katero manj rada..daleč od tega..obe sta enako moji. Kaja je moja prvorojenka in ima zato v mojem srčku posebno mesto, Taja pa je posebna, ker je izpopolnila moje oz.naše življenje.



xoxo

petek, 27. januar 2017

DAN, KI NE RABI PONOVITVE

Tipično vprašanje večine ljudi v tem času je : STE ZDRAVI?   Itak da smo..do nas še grdi virusi niso prišli..mogoče ne vejo kje smo doma. Pa saj vsi vemo, da se zarečenega kruha največ poje kajne? Tako so tudi do nas žal našli pot.

Kaja se je zjutraj zbudila z vročino in bolečinami v trebuščku. In ko je Kaja bolana..to je res en poseben bolnik, vam rečem. Stvari zelo rada potencira,  tako da se mi je zdelo kot da imam doma cel oddelek bolnikov z gripo. V šoli je vzela bolniško in seveda ostala doma.

No zdaj pa imamo.. ena je bolana, druga že cel teden sitna in nič ne spi..jaz pa imam v ponedeljek izpit in se moram učiti :) To bo zmagovalni dan sem pomislila za trenutek, ampak vseeno sem hotela vanj vstopiti s  čim več pozitive. Predlog, da bi še malo poležale je bil v trenutku zavržen. Kaj sem sploh pričakovala 😀
Ne spomnim se kdaj sem se nazadnje vlekla iz postelje tako kot danes.. Potiho sem sama sebe tolažila da bo hitro minilo, pa v to še sama nisem najbolj verjela. Danes pač ni moj dan, ampak vse bo dobro si rečem

Zajtrka itak ne uspem pojesti ker je Taja medtem že lačna in zaspana..Saj..kdo pa nebi bil po takšni nočni žurki 😀 Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da sem kasneje na hrano itak pozabila.
Razgovor o Kajinem hranjenju sem danes hitro končala, saj ji ni dišalo čisto nič. Dogovorili sva se, da bo veliko pila in počivala. Sliši se krasno, ampak hitro sem ugotovila, da besede počivanje ne razume najbolje. To ni hoja od sobe do dnevne in tekmovanje koliko igrač v najkrajšem možnem času prineseš v dnevno, ampak LEŽANJE. Ooooo groza..počivanje je dolgočasno. S tem pa bi se verjetno strinjala tudi naša najmlajša članica, ki se je odločila, da danes pač ne bo spala. Po neštetih poizkusih sem obupala, jo uspavala na rokah in jo pustila da je tam oddremala svoj dopoldanski počitek.

Mogoče se bo slišalo noro, ampak odkar uvajama gosto hrano je Taja čisto drug otrok. Ob žlički kriči kot da jo dajem iz kože, slabo spi in nasploh je velika tečka. Tu sem potegila črto in najino uvajanje preložila na kasneje..verjetno pač še ni pripravljena.

Dopoldne je minilo v znamenju dveh malih tečk in mene, ki sem brezglavo tekala od ene do druge in na trenutke pozabila kateri morem dati termometer in katero dojit. ALELUJA!!

Ko se je na vratih prikazal Mitja z družinsko pico, nisem vedela ali naj jočem od utrujenosti, da se mu malo zasmilim ali pa naj vriskam od veselja. Moja desna roka je doma, tako da se lahko v miru najem in si vzamem pol ure zase.
 Pol ure hitro mine..zdaj pa šibam za knjige dokler je še mir pri hiši.


 Lep vikend vsem..predvsem pa zdrav in s čim manj stresa

xoxo






 

                                                
                                               

                                               
                                                Taja navdušenja nad kašicami ni skrivala


                                                                      Bolanček Kaja

nedelja, 22. januar 2017

IGRAJ SE Z MANO!!

Za mano je težek vikend, poln čustev in negotovosti. Poln vprašanj na katera nimam odgovorov.
Vsak dan se trudim, da bi bila dobra..pa ne samo dobra..da bi bila najboljša mami za svoje punce, pa vendar pride trenutek, ko se zlomim in več ne znam naprej.


Prišla sem do točke ko sem se začela predobro zavedati kako hitro je Kaja začela odraščati in da mi vedno bolj polzi iz rok.Vsak dan znova se sprašujem, če sem ji dala dovolj? Če sem zanjo dovolj dobra mama in če ji res nudim vse tisto kar rabi?

Postala je zelo samosvoja punca in vsak dan znova me preseneča kako odrasla postaja, pa vendar je globoko v sebi še vedno majhna nebogljena punčka ki rabi mamin objem.
Od nekdaj ji posvečam ogromno svojega časa, zdaj pa se še toliko bolj trudim,da se zaradi Taje ne počuti zapostavljena. Pa vendar od nje pričakujem, da se kdaj pa kdaj igra sama..brez animacije in brez občinstva. Takrat pa žal se ne znajde najbolje..5 minut kocke, 3 minute barbike, malo zapoje in zapleše in TADAAAA...SAMOSTOJNO SEM SE IGRALA CELIH 10 MINUT..SE GREMA ZDAJ DRUŽABNE IGRE MAMI?
Ko že skoraj znorim in ji hočem razložiti,da tako nebo več šlo naprej, me pogledajo tiste njene žalostne modre oči, moja slaba vest pa mi trka po čelu. In ko za vikend spakira svoje stvari in gre k atiju, me razžira občutek, da sem ji dala še premalo sebe.

 Sprašujem se, če sem postala njen suženj. Sem zaradi slabe vesti postala njena gospodinjska pomočnica ki ji v vsem ustreže samo zato da ne ne bo žalostna? Ali res moram biti ves čas z njo in vedno nekaj početi in jo animirati.
Kaj delam narobe, da se počuti zapostavljena in nesprejeta? 

Priznam, da sem v času njenega odraščanja naredila ogromno napak, ampak se resnično trudim, da jih popravim in da tokrat naredim boljše.

Namesto da bi ji postavljala meje in pravila sem namreč bila njena prijateljica..njena zaveznica..TI IN JAZ PROTI SVETU sem ji govorila. Niti sanjalo se mi ni kako narobe je to.
Danes me zaradi takih stvari velikokrat ne jemlje resno in me celo krivi za stvari za katere bi morala biti odgovorna sama. In na tem mestu se zamislim..

Čeprav je Kaja odgovorna in zaupanja vredna punca, veliko bolj odrasla kot marsikateri njen vrstnik, se bojim, da sem ji privzgojila slabost, ki bo ji v življenju zelo napoti.




XOXO


                                                    Tako nekako izgledajo naši popoldnevi


ponedeljek, 16. januar 2017

Dobro jutro Kaja!

Sem že omenila, da sovražim jutra? No..zdaj veste..SOVRAŽIM JUTRA.

Nekje sem prebrala, da je vstajanje lahko tudi prijetno in nič kaj moreče opravilo? Kaj res?? Recept prosim!

Resnično nisem jutranji tip človeka.  Dokler nisem imela otrok sem bila zjutraj NEMOGOČA..slika brez zvoka, če se lahko tako izrazim. Spomnim se, da sem si budilko nastavila na vsaj dve uri prej, ker mi je bilo nekaj najlepšega, ko sem pogledala na telefon..ugotovila da sem lahko še dolgo v postelji in si nastavila novo budilko..NORO..VEM ;)
No..ko postaneš starš..hja..takrat je zgodba čisto drugačna..takrat je zlata vredna vsaka sekunda spanja.
Kaja je bila hvalabogu priden dojenček, tako da moj začetek materinstva res ni bil težak. Je pa na žalost podedovala ( ali kako se naj drugače izrazim ) mojo ljubezen do zbujanja.
In ker sva bili veliko sami in z zelo podobnim karakterjem so najina jutra od nekdaj pravi CIRKUS.
Ne bom se oblekla, ne grem v vrtec, pusti me na miru in pojdi ven z moje sobe so že zlajnaje fraze, ki sem si jih že sama v glavi ponovila preden sem stopila v njeno sobo. Ampak je šlo tekoče, dokler nismo dobili Taje.

No..zdaj je zgodba popolnoma drugačna in naš jutranji cirkus izgleda nekako takole:

Najprej najdem tisoč in en izgovor zakaj morem spati še vsaj 5 minut in stisnem dremež..woow super..zdaj sem ziher bolj naspana :)
Ok..gremo..pozne smo ;) Ko mi Kaja v sobi pove vse tisto kar že vem na pamet na koncu še slišim : DANES BOM ŠPRICALA ŠOLO..KAAAAAAJ??

Prediham šok in jo mirno vprašam kaj bo jedla. Spet hoče jesti NE VEM, jaz pa še vedno nisem ugotovila kje ji naj to kupim, zato ostanema na maslu in marmeladi. Potem je seveda treba zbuditi in nahraniti še drugo gospodično, ker lačen pač ne moreš od doma ne ;)  Medtem, ko jo hranim si mislim kako super je, ker se Kaja že sama umije in obleče in mi s tem prihrani ogromno dela in energije. Hitro šibam pogledat kako ji gre in če rabi pomoč pri frizuri. Ona pa leži na tleh in si poje..neoblečena in s sračjim gnezdom na glavi.

Kajaaaaaaa kaj lahko znorim??? Pozne smo!!
No..in potem tisti naš cirkus..na hitro se obleči, poišči gumice in špangice..obleči Tajo in smo že v avtu. Taja medtem še trikrat bruha, Kaja pozabi rumeno rutico in še tisoč situacij, ki mi popestrijo jutro.

Ampak, ko se končno peljemo proti šoli in vem, da je konec najtežjega dela dneva sem srečna ;)
Pa ne zato ker sem preživela, ampak zato, ker imam priložnost biti mama in početi vse to. Še prehitro bo prišel čas, ko me ne bosta več tako potrebovali in bodo jutra mirna in tiha.



xoxo











petek, 13. januar 2017

PREBERI MI PRAVLJICO




V času, ko so nam pametni telefoni, računalniki in tablice dobesedno zameglili um imam včasih občutek, da je veliko ljudi pozabilo kako diši knjiga.
Tisti občutek, ko se zaviješ v toplo odejo..v roke vzameš knjigo in začneš potovati v čisto drug svet, daleč od vsakodnevnih skrbi.

Kar pa me najbolj žalosti pa je to, da pozabljamo kako pomembne so knjige za otroke.
Pravljice so ključnega pomena za otrokovo domišljijo in so odličen način, da otrok gradi svoj besedni zaklad ter se nauči izražati čustva. Preko pravljic pa tudi spoznava različne kulture in kraje.

Nisem popolna mama..imam veliko napak. In priznam, da sem imela obdobje ko sem tudi jaz pozabila na tiste pisane knjige na knjižnih policah. 
Ampak zdaj berem..vsak dan? JA..VSAK DAN

Četudi je ura že čez osmo in jaz živčno razmišljam kako se bo zjutraj vstala, je to najin oz. zdaj že naš ( tudi Taja posluša pravljico ) poseben trenutek dneva. Ko se v spalnici udobno namestimo, se stisnemo in odpotujemo v svet pravljičnih junakov.


In ko smo že pri pravljicah in domišljiji. 

Kaja je punca z ogromno mero domišljije in upam da jo bo obdržala še nekaj časa. Veliko otrok več ne verjame v zobno miško, Božička in pravljice. Kaja pa ima pod posteljo še vedno podposteljnega škrata, ki skrbi za red v njeni sobi in še vedno upa, da bo enkrat za rojstni dan postala vila. Pa čeprav se to marsikomu zdi neumno in smešno..meni ni. Vesela sem in ponosna, da mi uspeva v njej obdržati ta čar otroštva, ki še prehitro mine. 

Nekaj pa moram priznati. Tudi jaz potihem še vedno verjamem v Božička in zobno miško..v tiste male čudeže in skrivnost dajanja.

 Kakšno pa je življenje brez domišljije? ;)


xoxo




ponedeljek, 9. januar 2017

Novoletne zaobljube in pospravljena omara.

Načeloma si nikoli nisem dajala novoletnih zaobljub..biti fit do poletja, jesti bolj zdravo in manj zapravljati. Sliši se krasno ne? Ampak sama do sebe bom raje iskrena , zato bom si za letos obljubila le eno : Naj bodo naše omare bolj organizirane in naj v njih bolj poredko eksplodira bomba..no pa saj sem rekla bolj poredko, to ne pomeni vedno :)
Ker je Kaja bila čez vikend pri atiju in je bil v njeni sobi mir, sem se odločila, da je njena na vrsti prva. Ok priznam..tega me je bilo najbolj strah. Odprem omaro in gledam..
KAJ PA ČE SE TEGA LOTIM DRUG MESEC??

Jooj, saj vem, da ji nisem ravno vzgled ampak kako ji to uspe?
Neštetokrat sem ji vse zložila..skupaj sma predelale kaj so stvari za doma in kaj za v šolo. Zgleda je od tega ona slišala samo par mojih bla, bla, bla besed. Včasih res mislim, da preveč pričakujem od nje, ampak želim, da odraste v samostojno in odgovorno punco, zato želim da je za svoje stvari odgovorna sama. Kaj pravite?

Začetek je bil težak, saj so se v omari znašli kupi oblačil, ki jih sploh več ne nosi. Malo organizacije
 in sprememb pa je njena omara takšna kot MORA BITI. Komaj sem čakala, da pride domov in da vidim njeno reakcijo.
 In ona mene vpraša: KAJ PA JE? AJA WAAW

Ja draga moja..od danes naprej bo vsak dan tako in mami več ne pomaga..Pa bo res tako?










                                                                Prej in potem

petek, 6. januar 2017

Tri..štiri..ZDAJ!! Spoznaj nas

 Želja po blogu v meni živi že nekaj časa, pa vendar nikoli nisem našla tiste prave rdeče niti o čem bi pravzaprav pisala. Namreč, nisem ravno blesteča kuharica, tako da to odpade :) Potujem ja..a dlje kot do italijanske obale ne, pa tudi moj smisel za modo ni ravno med top 5 :)

In potem se naenkrat spomnim..

Hej, to si želiš, a ni to dovolj velik razlog da začneš? Ja..res je..pišem lahko o čemer koli želim..Želim si z drugimi deliti svoje izkušnje in dogodivščine. Obenem, pa bo to moj zapis materinstva..moj kotiček, kjer bom obeležila lepe trenutke naše družine, vam pokazala moj pogled na vzgojo in materinstvo ter vas spustila v naš zanimiv družinski svet.

Kdo pa sploh smo?
Štiričlanska "pisana" družina ( zakaj pisana? O tem kdaj drugič), ki se ji vsak dan ogrooomnoo dogaja. Kaja je navihana prvošolka, ki se sooča s prvimi ljubezenskimi tegobami :), Taja raste prehitro..prehitro in nam vsak dan pokaže kaj novega. In Mitja..hja..on je tisti ,ki me sprejema točno takšno kakršna sem in je najboljši ati, prijatelj in partner na svetu.

Kaj pa jaz?
Jaz sem Maja..mala, zvita in predrzna pravi vsem znana pesmica in ni daleč od resnice. Sem čisto prava levinja, trmasta in svojeglava. Obožujem ples, snežinke, dobre prijatelje in svojo družino.

Vse in še več pa v nasednjih objavah.
 
 



                                                   Moji gospodičnici in Tajin prvi Božič