petek, 24. marec 2017

NE OBSOJAJ!!



"Vsak človek je zase svet, čuden svetal in lep, kot zvezda na nebu. " (Tone Pavček)

Odkar sem se pred dvema mesecema odločila, da začnem z bloganjem se vedno bolj pogosto srečujem s vprašanji in obsojanji, če se mi zdi primerno, da svoje oz. naše življenje delim na družbenih omrežjih. Zato sem se odločila, da spišem to objavo ter razložim, kakšen je moj pogled na to.

 Na svetu je 108 milijard ljudi in niti en sam si ni enak, mogoče podoben, ENAK NIKAKOR.
 Vsak ima svoj pogled na svet, vsak ima svoje razmišljanje. Skupno pa nam je to, da veliko preveč energije zapravljamo za negativo ter obsojanje drugih ljudi. Sama sem ena takih, ki se v odločitve drugih ne vtikam, svoje mnenje pa povem in ga ne vsiljujem. Vsak zase ve, kaj je dobro zanj in za njegove bližnje, zato se mi zdi čisto nepotrebno in neprimerno, da bi vsiljevala svoje mnenje.


Vem, da vas je veliko takih, ki svojega osebnega življenja ne želite javno deliti z ostalimi, ne objavljate svojih fotografij in ste absolutno proti objavljanju fotografij vaših otrok. RAZUMEM VAS IN SPOŠTUJEM VAŠE ODLOČITVE. Vsak ima za svoja dejanja utemeljene razloge, zato si nikoli ne jemljem pravice, kogarkoli obsojati zaradi njegove odločitve.


VSAK PO SVOJE PRAVIM JAZ...


Namen mojega bloga je, da z vami delim svoje izkušnje, svoj pogled na vzgojo, materinstvo in da obeležim lepe trenutke naše družine. Marsikdo me vpraša v čem je sploh smisel tega, da pišem in kaj imam od tega?
Vsako objavo napišem s srcem in konec dneva, ko prebiram sporočila tistih ,ki me berete sem SREČNA. Srečna, ker vidim, da delam dobro in ker vidim, da sem marsikomu polepšala tistih 5 minut dneva. To je zame dovolj, zato pišem.

 Že res, da kdo misli, da cele dneve visim pred ekranom, objavljam slike in bluzim na facebooku.

 PA NI TAKO!

Še vedno kuham, perem, likam..no likala nisem že dolgo, ampak pustimo zdaj to :)
Še vedno sem prijateljica in obožujem klepete ob kavicah. Še vedno sem hči in sestra in se veliko družim s svojo družino. Še vedno sem botrca najbolj zabavnemu fantku na svetu in še vedno sem Mitjeva življenska sopotnica. Ustvarjam s Kajo, se igram družabne igre, hodim na sprehode, plešem in pojem. Pišem in ustvarjam, ko je hiši tišina.


Pred dnevi sem na svojem najljubšem blogu Z ljubeznijo mama prebrala čudovito objavo o tem, kako se je nujno potrebno včasih dati na OFF.

Nina hvala za te besede, dala si mi misliti in od takrat velikokrat izklopim svoj telefon in se posvetim samo svojim najljubšim osebam.


Ko boste naslednjič kritizirali mamo, ker je z vami delila svojo zgodbo ali fotografijo, se vprašajte če vas je njena objava mogoče kdaj spravila v dobro voljo ali če vas je njena fotografija kdaj spravila v smeh. Mogoče se boste počutili bolje..


Če pa vas objavljanje takih in podobnih stvari hudo moti..pa je najbolj enostavno vse skupaj prezreti.



torek, 21. marec 2017

OTROK PO MERI STARŠEV

Razmišljam na glas..kdaj za vraga smo ljudje postali obsedeni z načrtovanjem prihodnosti svojih lastnih otrok? Se sliši smešno kajne..a žal se vedno večkrat srečujem s starši, ki imajo za svoje malčke izdelan popolnoma dovršen življenski načrt.

Otrok še veselo raste v trebuščku, nima pojma, da obstaja svet zunaj maminega trebuha, kaj še le, da bi vedel kaj je balet in kaj je nogomet. Mi pa brezglavo kupujemo nogometne drese in baletna krilca. 

Marsikateri očka si tako močno želi sina, da na ultrazvoku popkovnico spremeni v lulčka, pokupil pa je že vse nogometne drese vseh svojih najljubših ekip. Kaj pa če bo punčka dragi očka? Boš potem razočaran in je neboš imel dovolj rad? Ali punčka ni vredna tvoje ljubezni? Taka in podobna vprašanja se mi porajajo, ko poslušam moške pogovore o tem kakšen car je, ker je ZNAL narediti fantka?
A bejž bejž? A to se ponovem naučimo? Spol otroka torej ni več stvar genetskega zapisa, ampak odvisno od tega kakšen CAR je očka.
No..to me jezi..še bolj pa tisto, ko otrok pokaže zanimanje za žogo, on pa čisto obseden :Sem ti rekel? Fuzbaler bo!! In potem ga pri treh letih vpiše na nogometni trening, otrok pa ne sodeluje. JA VALDA..star je tri leta..rad se igra z žogo, to pa še ne pomeni da bo treniral nogomet.
Mamice pa v plesni šoli začudeno gledajo, zakaj otrok noče plesati, če pa že od osmega meseca miga z rito in doma vsak dan pleše. OTROK JE..RAD IMA GLASBO..GLASBA IN PLES GA ZABAVATA.

Vem, da si vsak za svojega otroka želi najboljše..pa smo prepričani, da je najboljše to, kar smo mu določili mi? Je ok, da preko otroka uresničujemo svoje otroške neizpolnjene želje?

Otrok si želi iti svojo pot, starši pa so razočarani, ker ne dosega njihovih standardov. TO NI KUL!!

Priznam..tudi jaz sem sanjala o tem, da bo mojo dete že hitro skakalo z mano po plesni dvorani in seveda si želim, da bo enkrat v življenju uspešna. A naj bo uspešna na svoj način..na način katerega si bo sama izbrala.
Že res, da kipim od ponosa, ker kljub temu stopa po mojih stopinjah, a nikoli ne vem kdaj bo obrnila svoj kompas in šla svojo pot. In takrat bom tam, da ji stojim ob strani, ne pa da ji pametujem kako to ni dobro zanjo.

Kaj pa izbira poklica? Jim je potrebno splanirati tudi to?
Nekaterim se to zdi blazno pomembno. Še bolj pa se jim zdi pomembno, da je njihov otrok visoko izobražen veleum. Jaz pa mislim, da je vse to nepomembno, če pri tem kar počneš ne uživaš.

Pustimo otrokom,da sledijo svojim sanjam in ne našim. Bodimo samo njihova opora in pomoč na njihovi poti, ter ne silimo jih, da počnejo nekaj samo zato da bodo KUL ali zato, da se bomo mi počutili KUL.

                                                    Kaja, pripravljena na plesni trening


XOXO



ponedeljek, 20. marec 2017

V DRUGO GRE RADO..Carski rez ali naravni porod?

Zadnje čase velikokrat zasledim, da mamice sprašujejo, če je po predhodnem carskem rezu sploh mogoče naravno roditi in jih zanimajo izkušnje. Zato sem se odločila, da delim svojo izkušnjo in mogoče katero vzpodbudim, da se bo kljub strahu in negotovosti odločila, da poskusi.

Sedem let nazaj sem bila v veselem pričakovanju svoje prvorojenke Kaje. Bila sem mlada, neizkušena in predvsem prestrašena. Nove vloge sem se seveda zelo veselila, poroda pa toliko manj. Kar hitro smo zaradi medenične lege izključili naravni porod in se začeli dogovarjati za carski rez. Takrat pa se je strah začel samo še večati in večati..Ali je nevarno..kako bo izgledalo in še na tisoče vprašanj je plesalo v moji glavi. A izbire takrat ni bilo, zato mi je preostalo samo to, da se čim bolj mirno pripravim na dan D. Tisti dan je vse potekalo po planih, tako kot smo se dogovorili, a še danes ne morem preboleti dejstva, da svojega otroka nisem vzela v naročje v trenutku ko je prišla na svet. Tako krhka..tako majhna in nebogljena, jaz pa je nisem mogla objeti in ji pokazati kako moja je.

"Rodili ste čudovito deklico in z njo je vse vredu." so bile besede, ki mi jih je sestra namenila na hitro, medtem ko sem se prebujala, jaz pa se še sploh nisem zavedala, da sem MAMI. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem jo prvič stisnila k sebi, pa čeprav je bilo to v dvigalu, ko so naju peljali v najino sobo. Tako neintimno in neosebno..pa vendar tako čudovito. In ko misliš, da je vsega cirkusa okrog carskega reza konec in se ti že veselo cartaš s svojim dojenčkom, ti ljudje iz okolice z največjim veseljem omenijo, da ti pa itak ne veš kako je roditi..zaspiš..se zbudiš in vsega je konec!

KAJ VI TO RESNO?? Zakaj ljudje mislijo, da je iti pod nož mačji kašlj? Vsaka mamica ,ki je dala to čez ve, da je ravno tako naporno, okrevanje pa veliko bolj boleče in dolgotrajno. Zato kapo dol vsem mojim sotrpinkam..

Ko sem pred enim letom začela razmišljati o drugem porodu, sem bila trdno prepričana, da tokrat poskusim roditi po naravni poti.. Ja..dejansko sem si to tako močno želela, da ga ni bilo junaka, ki bi me prepričal nasprotno. Imela sem trdo voljo in kar je najbolj pomembno, verjela sem, da jaz to zmorem. IN SEM.
Zavedala sem se, da se lahko moj scenarij spremeni v sekundi in tudi na to sem bila pripravljena, vseeno pa sem upala, da bo šlo vse tako kot sem si zamislila.

Kot prvo, sem izbrala porodnišnico, ki močno stremi k naravnemu porodu. Pogovorili smo se o željah, možnostih in seveda tudi o zapletih. In potem smo čakali in čakali..

Začelo se je že čez dan..rahli krči, ki se mi še niso zdeli pomembni so zvečer postajali vedno močnejši. Jaz pa hrabra za znoret..pa saj se še nikamor ne mudi. No pa se je..ker sem imela prvič CR, sem morala tokrat biti pod večjim nadzorom. Do porodnišnice sma imela dobrih 40 minut, Mitja pa je imel občutek, da bom rodila po poti :) No..tako hitro pa ne gre

Babice so me pripravile in dale v porodno sobo, kjer pa sma spet samo čakala. Seznanili so me, da so moji popadki žal preblagi, da pa poroda zaradi predhodnega CR ne bodo pospeševali. Vse mora biti čim bolj po naravni poti. In to je trajalo in trajalo..zjutraj še nič, zato so me prestavili na oddelek.
Lahko si mislite, da me je čakanje spravljalo v konkretno slabo voljo. Ko so me zvečer po zadnjem pregledu ponovno poslali v sobo, ker še ne bo nič, sem polna čustev, naveličana čakanja in rahlo obupana planila v jok. HOČEM DOMOV IN PIKA!!!
 Pa ni bilo tako..vesolje me je uslišalo in že čez dobro uro so bili popadki dovolj močni za v porodno sobo. Jupiiii, zdaj pa gre zares. No, takrat pa se je komaj prav začelo. Celo noč in še pol dneva dihanja, popadkov, solz in smeha se je vleklo 100 let :) Do osmih zjutraj še je nekako šlo, potem pa se vsega spomin samo še zelo medlo. Mitjeve vzpodbudne besede, grozno neprijetne preglede..in naenkrat se je zgodilo nepričakovano. Taji se je popkovnica ovila okrog vratu, zato se ni mogla spustiti in grozil mi je ponovni CR. Ampak ne..preden rečem zadnjo poskusimo še enkrat.

In tukaj je spet prevladala moja velika volja, že čez dobre pol ure sem na sebi čutila malo toplo kepico. Konec je..zdaj si pa tukaj..V trenutku sem pozabila bolečino in utrujenost..moja druga sreča je na svetu.

Iskreno se zahvaljujem osebju porodnišnice Murska sobota za podporo, pomoč in SRČNOST.







 


sobota, 18. marec 2017

Kaja pravi:ŠOLA NI ZAME

Res ne morem verjeti, da je minilo že šest mesecev odkar je Kaja prvič sedla za šolske klopi. Kot mama sem njen vstop v šolo dojemala zelo čustveno in s solzicami v očeh. Šele takrat sem se začela zavedati, da moja mala deklica odrašča in da mi počasi polzi iz rok.
Vse mamice, ki svoje otroke že imajo v šolah so mi ves čas prijazno govorile, da prvi razred vseeno ni mačji kašelj in da bom že videla kako je na trenutke naporno. Pa bom zdaj kar priznala..niti v sanjah jim nisem verjela. Moj otrok bo v šolo hodil z veseljem in njej nikoli nebo nič težko...da ji bo pa dolgčas?? Moji Kaji NIKOLI.
Hja pa drži rek, da se zarečenega kruha fajn naješ..tudi jaz sem se ga.

Prvi mesec je res bilo bolj kot ne igranje in Kaja je bila nad šolo navdušena..no vidite zdaj..saj sem vedela.
Drugi mesec že malo bolj resno, ampak še vedno nobenih težav.

No in potem se je začelo..spoznavanje črk in številk po hitrem postopku..naenkrat že računajo in berejo. Preverjanje tu in tam..bralna značka in govorni nastop. Ok..zdaj vidim o čem ste mi govorili. Čeprav je Kaja zelo hitro začela brati in tudi z ostalimi stvarmi hvalabogu nima težav, vidim da iz šole prihaja utrujena in da je včasih res prenasičena vsega. Šola od otroka, ki je še nedolgo nazaj tekal po vrteški igralnici, žal zahteva malenkost preveč. Od tiste kvazi "male šole" je ostala samo dodatna vzgojiteljica, ki se zraven učiteljice trudi malim zmedenim glavam čimbolj olajšati šok. Potrebno je veliko volje in poguma iz obeh strani, da vse steče čimbolj mirno in otroku prijazno.

Se spomnite naših in vaših začetkov šole?

Ko sem jaz bila stara 6 let sem se v mali šoli še veselo igrala, pojma nisem imela kaj je govorni nastop in vse je bilo veliko lažje. Danes je pri marsikateri domači nalogi pomoč staršev skoraj nujno potrebna. In tu si postavim vprašanje? Do katere mere je dobro, da se vtikam v njene šolske naloge? Naj bom njen vsakodnevni nadzornik in skrbim, da bo vse tipi top ali pa ji naj pustim popolno svobodo. Bom neodgovorna mama, če nebom vsak dan budno bedela nad njenimi zvezki? Meja med enim in drugim je tanka, zato je pomoje potrebno vloviti zlato sredino. Sama sem mnenja, da moramo otroku zaupati, da je vse opravljeno in mu dati določeno stopnjo svobode, saj se bo samo tako naučil samostojnosti.

Šole in njenega sistema seveda ne moremo spremeniti, zato je najbolje, da si stvari poskusimo čimbolj olajšati. Priznam pa, da si velikokrat želim, da bi otrokom podarili še vsaj tisto eno leto brezskrbnega otroštva.

Kaja zadnje čase brez slabe vesti in brez ozira kdo jo posluša direktno pove da ŠOLA NI ZANJO. Mami pa je seveda totalno zgrožena..PA SAJ JE KOMAJ ZAČELA.

Ko jo vprašam kaj je pa v šoli tako hudega, da se z vsemi štirimi upira vsako jutro, mi odgovori: Šola je bedna, računi so težki, preveč sedimo in včasih mi je dolgčas.

Ok, kaj bi pa pol ti počela, če nebi hodla v šolo?
Doma bi se igrala, v Teto Frido bi hodla na kavice, pa na rojstne dneve bi hodla, če bi me kdo povabil.
Brez komentarja..totalno!!!

A kljub njeni odločnosti, bo šola morala biti zanjo še vsaj 8 let.




 XOXO

sreda, 15. marec 2017

TAJIN MALI BLOG

Mami mi že cel mesec teži, da je pa zdaj skrajni čas, da si vzamem pet minut in se predstavim na njenem blogu. Pa kaj njej ni jasno..stara sem sedem mesecev in pojma nimam kaj je blog, pa še časa nimam. Moj urnik je absolutno preveč poln..igranje, raziskovanje, razgrajanje in potem mora človek še jesti in spati..včasih mislim, da je dan prekratek za vse kar želim storiti

Ampak naj ji bo..vseeno je moja mami in skrbi zame, zato vam namenim par besed.
Sem Taja, majhna in okrogla navihana dojenčica. Pravijo, da sem za svoje mesece prehitra in da se mi mudi v svet. No zdaj pa jaz vas vprašam: Bi vi ležali ves dan na hrbtu in buljili v igrače, ki so vam jih obesili na igralni lok, medtem ko je na drugi strani dnevne sobe mamičina torbica, ki jo je nujno potrebno raziskati.

Jap..rada raziskujem po stanovanju in zelo rada mamici pomagam pri pospravljanju. Sicer mislim, da ona res nima pojma kaj je pospravljanje, zato jo jaz z veseljem razsvetlim. Plastične posode v kuhinji ne sodijo v omaro, ker tam jih res ne moreš najti ok? Zato jih zložim ven, da so vse na vidnem mestu.

Z mami se zelo rada potepam in medtem ko ona v miru pije kavico, jaz spoznavam otroške igralne kotičke. Fridina igralnica je TOP..
Brez težav tudi spoznavam nove ljudi, ampak a je res potrebno, da se nad mojim obrazom vsi pačijo in delajo raznorazne grimase? Ah ja...odrasli ste res ena čudna bitja. Moja mami seveda ni izjema..včasih skače okrog mene kot kakšen klovn, meni pa ni niti malo zabavna. Ampak kaj hočem..pač ne razume dojenčkastega jezika in zato vedno ne ve kaj v resnici potrebujem.

Večkrat vas zanima kaj je moja najljubša hrana? Haloooo...kakšno vprašanje je to? Mamin mlekec seveda..Sicer sem se mogla vdati v usodo in sem začela jesti tudi kaj drugo..ampak, če se ne smem več toliko dojiti čez dan..pa se bom pač ponoči. Hja..iznajdljiva mala žverca sem.

Mogoče sem res majhna, a sem vseeno dovolj velika, da se že lahko lupčkam s fanti. Ati..te to moti slučajno? Vedno pač ne bom tvoja mala punčka veš. In če se s prijateljem Vitom včasih pač malo slinima ne bodi jezen.

Odločno se borim za pravice dojenčkov in zahtevam enakopravnost. Kdor je z mano..roke gor!!
Mami pravi, da sem naporna in da rabim veliko pozornosti, jaz pa mislim da malo pretirava. Če me ne slišijo in vidijo takoj, pač bolj glasno opozorim nase. Kaj je tu čudnega?

Mah..zdaj pa dovolj o meni..grem se dalje igrat. To bloganje res ni zame, tako da tipkovnico z veseljem prepuščam nazaj mamici.

XOXO



nedelja, 12. marec 2017

NAMIG ZA IZLET - Motorik park Gamiltz

Samo 15 minut od mejnega prehoda Šentilj se nahaja majho mesto, mestece ali vas ( ne vem kako točno bi ga poimenovala ) Gamilz (avstrijska vinjeta ni potrebna )
Tu najdeš poseben park, ki je namenjen vzpodbujanju motoričnih sposobnosti.V njem bodo uživali tako otroci, kot tudi njihovi starši.

Park ima 30 postaj na katerih lahko preizkušate svoje gibalne sposobnosti. Prilagojen je vsem starostnim skupinam, tako da bodo tam uživali prav vsi. Poleti je skoraj nujno, da zraven vzamete kopalke in brisače, saj se lahko ohladite v tamkajšnjem jezeru. Priporočam pa tudi kakšen senčnik, ležalno podlogo in kremo za sončenje. Ker je v parku samo majhen bar vam priporočam, da malico in prigrizke za svoje adrenalinčke vzamete s seboj.
Park je odprt 24 ur in NI VSTOPNINE. Plača se samo parkirnina, ki pa je 1.50 evra na uro.

Mi smo tam preživeli krasno sobotno popoldne in zagotovo se bomo še vrnili.

Nekaj utrinkov kako smo tam uživali mi :











petek, 10. marec 2017

OČKA, "očim" IN NAJBOLJŠI PRIJATELJ

Ja..prav ste ugotovili..to objavo namenjam njemu..osebi, ki je v moje življenje prinesla red, mir in spokojnost.  Razmišljala sem kje naj začnem in ker se vsaka zgodba začne na začetku gremo lepo po vrsti.

Dragi moj,

čeprav se ne morema pohvaliti s tem, da se poznava že veliko let, se mi večkrat zdi, kot, da si tu že od nekdaj..
 Najini začetki niso bili enostavni..pravzaprav nikoli nisva bila samo MIDVA..vedno smo bili mi trije.Ampak veš..nima vsak moški sreče, da izbere eno, dobi pa kar dve punci:) In roko na srce..ni vsak moški sposoben brezpogojno in brez  pomislekov sprejeti drugega otroka in ga imeti rad kot, da je njegov. Zato sem ti neizmerno hvaležna. Z veseljem opazujem kako se igraš in pogovarjaš s Kajo, kako jo učiš in jo vodiš. In tisto njeno iskrico v očeh, ko te zagleda. Čeprav ti mogoče tega še ne zna povedati sem prepričana, da te spoštuje in ti je hvaležna, ker v njenem življenju igraš moško vlogo, ko ni z atijem.
Tudi jaz sem ti hvaležna veš..zaradi tebe sem postala boljša oseba, zaradi tebe sem življenje začela gledati z druge plati..s tiste bolj pozitivne. Naučil si me, da se je v življenju potrebno boriti in nikoli obupati. Pokazal si mi, kaj je v življenju resnično vredno.

Nisem popolna ženska..imam ogromno napak in vem, da me je velikokrat težko razumeti. Sem svojeglava in trmasta...takšna pač sem..a se trudim po svojih najboljših močeh biti dobra sopotnica.
Hvala, ker me razumeš, ker se me trudiš sprejemati in ker podpreš vsako mojo, čeprav še tako noro idejo.
Hvala, ker me v nedeljo pustiš spati in mi pripraviš zajtrk. Hvala, ker se ponoči zbujaš in mi pomagaš ko nisem sposobna normalno funkcionirati ter hvala, ker ne obupaš :)
In hkrati oprosti ,ker ti včasih povzročam izpadanje las :) Vedno se mora nekaj dogajati..saj veš :)

Kljub vsemu vem, da sem zase izbrala najboljšega partnerja, Taji najboljšega atija in Kaji najboljšega prijatelja.

Ne bo vsak dan dober dan, a vem, da bova z roko v roki preskočila vse ovire in šla naprej.


                                                                                             

                                       

nedelja, 5. marec 2017

MAMIN PROSTI DAN

Danes je bil res en poseben dan..Ne spomnim se kdaj sem ga doživela nazadnje. Ponoči sem spala neprekinjeno.. Balzam za dušo in telo vam rečem.V hiši je bil mir in tišina, zato sem zjutraj spala kar do 11ih.. naspana, polna energije, brez podočnjakov in pripravljena na nov dan. V kuhinji sem si v miru skuhala kavo in namazala kruh z marmelado. Vsedla sem se pred računalnik in med srkanjem odlične kavice prebirala novice in nove objave svojih najboljših blogerjev.

Čas v kopalnici je bil neskončno dolg in prijeten po res dolgem času. Banja polna milnih mehurčkov, umirjena glasba in samo JAZ :)
Popoln make up, frizura kot iz naslovnice in že sem bila oblečena v svoje najljubše jeanske in obuta v noro visoke pete. Bil je dan za šoping s prijateljico. Ob kosilu sva obdelali vse modne trende, pokomentirali gospodično za sosednjo mizo in še enkrat pregledali kaj vse sva kupili.

Po tako sproščenem popoldnevu je bila pika na I se nova epizoda moje najljubše nadaljevanke, na udobnem kavču z veliko Milko z lešniki v roki.
Ja res moram priznati, da sem brez slabe vesti noro uživala..

...In potem sem se zbudila.. waaw kakšne sanje ;)
Ura je bila tri zjutraj in Taja je bila lačna.. Vsakodnevna rutina bi se lahko temu reklo.
Zjutraj nisem jedla zajtrka pa tudi kave nisem pila..Pospravila sem stanovanje, dajala perilo v stroj in iz stroja v sušilec.

Medtem ko je moj dojenček spal sem si lahko umila zobe in obraz..Ne..ne umivam se tako dolgo, le Tajino spanje je bilo maratonskega načina. Jap..kopalniška rutina mi danes ni vzela veliko časa. Kako zanimivo je to, da v trenutko ko sem v roke prijela puder in čopič je Taja začela jokati. Toliko o make upu..ampak saj jo razumem..le kako sem si lahko dovolila urejati najprej sebe in šele potem njo. Never again draga moja..
Namesto šopinga s prijateljico me je čakala polna plenička in pobruhan slinček.
Visoke pete in najljubše kavbojke? Upsi..danes pač ne bo šlo. Obleči staro raztrgano trenerko, spni lase v tisto moderno figo in bodi tiho..vsaj kuhati ti ni treba :)


Čisto navaden dan mamin dan kajne?

Ne vem kdaj sem nazadnje imela čas čisto zase, kdaj sem nazadnje s prijateljico v miru spila kavo ali obula visoke pete. Moji dnevi so v znamenju polulanih pleničk, hranjenja, zibanja in petja. Včasih sem klovn, včasih učitelj, včasih pa samo tečna mama. In ko se zvečer vležem na kavč, da bi v miru pogledala film spim že pri prvih oglasih.

 PA KAJ ZATO..

Otroci ne bodo večno otroci, vse ostalo pa bo ostalo tukaj in me bo počakalo. In ko bom čez 15 let sedela za kuhinjsko mizo in v miru pila svojo prvo jutranjo kavo bom pogrešala jutranji vrvež. Pogrešala bom otroški jok in vse tiste male prikupne nasmehe.

Zato želim danes uživati v vseh mokrih poljubčih, krikih veselja in žalosti pa tudi tiste manj prijetne stvar si želim čim bolj vtisniti v spomin. Prehitro bo prišel čas ko ji več ne bo in bo lahlo vsak dan moj prost dan.